25. oktobra so se na Gimnaziji Ledina odvijale številne dejavnosti na temo ekodneva. Dijaki drugega letnika so si ogledali film Uroša Robiča z naslovom Plastik fantastik.

Med glavnim odmorom je v zelenem kotičku potekal intervju z Urošem Robičem. Preprost človek, ki je diplomiral iz gozdarstva, je zdaj smetar, vendar se tega dela ne sramuje. Dejstvo, da opravlja to delo, je družba sprejela slabše kot on sam, vendar se s tem ne obremenjuje, saj mu je všeč terensko delo. Pravi, da je delo smetarja »super biznis«, saj lahko spoznaš marsikaj, kot na primer odnos ljudi do narave. Pri svojem delu je opazil, da večina ljudi sploh ne ve, v čem je smisel ločevanja. Večina vidi Uroša Robiča kot smetarja, on pa – glede na to, kaj vse ljudje mečejo v isti koš – vidi ravno obratno sliko.

Delo, ki ga opravlja, mu ni zadoščalo, zato je iskal nove izzive in projekte. Porodila se mu je ideja o filmu, v katerem bi se prikazala pot odpadkov in vsa problematika povezana s tem. Dokumentarni film Plastik fantastik je ustvaril z namenom, da bi se ljudje začeli zavedati problematike onesnaževanja in dolgoročnega vpliva na okolje.

ODPADKI

Predavanje o odpadkih za dijake četrtega letnika je potekalo v učilnici 115. Andrej Kržan je predstavil zgodovino plastike, uporabo le-te in njen vpliv na okolje. Dijake je opozoril, naj ločujejo, saj kar 50 % plastike na koncu pristane v okolju. Poudaril je, da s smiselno uporabo plastiki lahko zvišamo njeno trajnost (recikliranje, uporaba ekovrečk ...). Predstavil je dolgoročen vpliv na okolje in izpostavil, da je z izumom plastike ta postala nenadomestljiva, saj so naravni materiali predstavljali omejitve in so jih težko predelovali.

FILM PLASTIK FANTASTIK

 

Dijaki drugega letnika smo si na ekodan ogledali film Uroša Robiča, ki gledalcem na humoren način razkriva tipične zmote v povezavi z odpadki in odpira vprašanja, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju. Opozarja na izgubljanje stika z naravo v času moderne tehnologije in želi prikazati ozadje predelave plastične embalaže, predvsem pa dolgoročni vpliv na okolje. Film so snemali v vseh slovenskih regijah. Na ta način je prikazana osveščenost ljudi, ki se od kraja do kraja zelo razlikuje. Film je poučen in zanimiv, namenjen vsem starostnim generacijam.

 

POGOVOR Z UROŠEM ROBIČEM, AVTORJEM DOKUMENTARNEGA FILMA PLASTIK FANTASTIK

 

Prosim Vas, da se nam na kratko predstavite (kaj ste po poklicu, s čim se ukvarjate v prostem času, kaj iz Vašega življenja bi nas utegnilo zanimati …).

Po poklicu sem marsikaj; začel sem kot slaščičar, živilski tehnik, diplomiral sem iz gozdarstva, delal sem kot popisovalec vodomerov, bil sem vodja zbirnega centra, smetar, nato sem naredil še izpit za kamion, sedaj sem smetar – šofer smetarskega kamiona.

V prostem času se ukvarjam z dejavnostmi, ki so odvisne od letnega časa. Najraje uživam v zimskih radostih, smučam freestyle in freeride, tečem na smučeh, v veselje mi je turna smuka. Poleti kolesarim, hodim v gore, veliko sem v naravi, del prostega časa namenim gozdni pedagogiki in tudi temu, da pomagam kolegom, ki potrebujejo pomoč.

 

Danes s ponosom poveste, da Vas ni sram, da ste smetar. Kakšni pa so bili občutki, ko ste prvič odšli v službo?

Občutki niso bili prav preveč prijetni, saj sem mislil, da je delo umazano in da smrdi. V bistvu je dokaj čisto, ker pa je večina smeti zapakiranih v plastične vrečke, tudi ni toliko smradu. Predvsem so me najbolj motile opazke ljudi, češ zakaj biti smetar. »Raje nič ne delam, kot da sem smetar.« Nekateri so mi čisto preprosto rekli, da sem neumen. Take opazke sem se naučil ignorirati, ker ti ljudje tako in tako ne vedo, kako poteka moje delo.

 

Kako je Vašo odločitev, da postanete smetar, sprejela okolica (sorodniki, prijatelji …)?

Mojo odločitev niso sprejeli ravno navdušeno. Spet sem jih moral poslušati: »Zakaj si pa na faks hodil pa se tam trudil, zdaj si pa smetar! To bi lahko delal tudi brez šole.« Res je, ampak mojega znanja s področja gozdarstva mi nihče ne more vzeti. Med opravljanjem dela sem hodil še na dodatna izobraževanja in tečaje. Opravil sem še izpit iz poznavanja Zakona o prekrških. Mislil sem še nadaljevati študij, vendar sem dojel, da mi izobrazba v teh časih ravno ne pomaga veliko, zato sem iskal nove izzive in projekte.

 

Živimo v času, ko je zlasti mladim težko najti zaposlitev. Kaj svetujete mladim, ki se po končanem šolanju nimajo priložnosti zaposliti? Kako bi spodbudili tiste, ki niso pripravljeni prijeti za vsako delo? Na kakšen način ste se Vi spodbujali v težkih trenutkih?

Zelo težko je najti zaposlitev. Najtežje je takoj po končanem študiju. Imaš diplomo, nimaš pa nobenih izkušenj. Razpisana so le delovna mesta, za zasedbo katerih potrebuješ izkušnje, nihče pa ti noče ponuditi priložnosti, da bi izkušnje pridobil. Prav tako je zmotno misliti, da z diplomo prideš direktno v pisarno ali sanjsko službo. Treba je začeti nekje na dnu in se potem počasi prebijati proti vrhu.

Sam se še sedaj spodbujam s tem, da vem, da mi ni tako hudo. Meni je najpomembnejši moj prosti čas, torej to, kar delam po službi. Ker sem zelo aktiven, mi to pride zelo prav. Z delom lahko dobim nadure, ki jih pozimi koristim za smučanje in poleti za potovanja. V bistvu me najbolj motivirajo nadure, ne plača. Delavcu pripadajo štirje tedni dopusta, jaz jih imam šest in več. V službi mi zaupajo in me nikoli ne kličejo po nepotrebnem, še posebno ne po službi. Služba je služba, družba je družba. To imam strogo ločeno. Tudi po službi se nikoli ne obremenjujem, kaj bom delal naslednji dan, ne doživljam stresa in nimam nobenih skrbi. To pa je včasih vredno več kot denar.

 

Od kod ideja za film Plastik fantastik?

Ker mi je delo smetarja preenostavno in opažam, da mentalno nazadujem, sem iskal projekte, pri katerih bi lahko sodeloval. Najprej sem jih iskal v gozdarstvu, nato v tujini in potem še v osveščanju ljudi o odpadkih. Ker sem veliko prosil, iskal in bil vedno zavrnjen, mi je prekipelo. Zakaj prosim druge, če vem, da sem sposoben narediti nekaj sam. Porodila se je ideja o filmu, v katerem se končno pokaže pot odpadkov in vso problematiko, ki je povezana s tem.

 

S kakšnim namenom ste ustvarili dokumentarni film o plastiki v smeteh?

Vsak dan sem opazoval, kako je ljudem vseeno za ločevanje in za odpadke. Ko začnejo ljudje metati steklenice v zabojnik za papir in ko mečejo veje in travo v zabojnik za embalažo, ti ni več jasno, ali to delajo nalašč ali ne vedo, kako ločevati, ali jim je res tako vseeno. Mene so imeli za smetarja, sam pa sem videl ravno obratno sliko, torej da so nekateri ljudje res packi. Preden sem se lotil filma, sem pogledal, ali na spletu že obstaja slovenska verzija filma o odpadkih. Na mojo srečo ga ni bilo in v tem sem videl veliko priložnost. Premalo je, da ljudi utrujamo z informacijami o ločevanju, treba je zadeve prikazati na enostaven in zanimiv način. To je najlažje narediti s filmom.

 

Se Vam zdimo Slovenci dovolj ekološko osveščeni? Se zavedamo posledic, do katerih nas vodi neodgovorno ravnanje z odpadki?

Osveščenost ljudi je zelo raznolika, po ljudeh in po krajih. Seveda se stanje izboljšuje, vendar večina ljudi sploh ne ve, kam gredo vsi odpadki in kako hitro se kopičijo na smetiščih. Na primer na smetišču, kjer smo snemali lansko leto, je danes celotna površina višja za dva metra, s tem da je celotna površina smetišča velika za nekaj nogometnih igrišč. To je malce zaskrbljujoče, hkrati pa se vidi, da je ogromno papirja in embalaže v mešanih odpadkih, ki tam ostanejo in se ne reciklirajo. V bistvu smo potrošniška družba, ki jo zanimajo le novi in lepi produkti, ne pa to, kaj naredimo z njimi, ko jih ne potrebujemo več.

 

Kaj po Vašem mnenju ljudi spodbudi k drugačnemu ravnanju z odpadki in boljšemu odnosu do narave?

Mislim, da je najpomembnejši stik z naravo in neka splošna kultura, ki bi jo morali imeti. Že od majhnega sem veliko v gozdu in gorah. Že takrat nisem mogel vreči papirčka na tla. Delno je pripomogla k temu vzgoja, nekako pa sem tudi sam dojel, da odpadki ne sodijo v naravo. Kar s seboj prineseš, tudi odneseš. To res ni tako težko narediti. Pri ločevanju je enako. Zakaj bi dal papir, steklo, plastiko in biološke odpadke skupaj v eno vrečo?

 

Kakšne so Vaše želje in načrti za prihodnost? Se nam obeta še kakšen film ali Vas bo pot vodila drugam …?

Veliko želja imam za prihodnost, imam tudi že nekaj načrtov. Vse imam v glavi in čakam na priložnost, da jih uresničim. Trenutno so moji načrti postavljeni na stran, ker nisem pričakoval takega zanimanja za film. Stvari, ki jih imam v glavi, po navadi ljudem ne izdam do konca. Kot pri filmu. Staršem sem povedal nekaj dni pred tem, ko sem se že pojavil v medijih. Prepričan sem, da če se hvališ o tem, kar boš naredil, na koncu vse pade v vodo. Zato o svojih načrtih ne bom spregovoril. Lahko povem le to, da so še zahtevnejši od izdelave filmaJ

 

Kaj bi nam sporočili za konec?

 

Hvala!

 

EKOTRŽNICA

25. oktobra je na Gimnaziji Ledina potekal EKODAN, na katerem smo dijake in obiskovalce ozaveščali o pomembnosti varovanja okolja in ločevanja odpadkov. Ena od dejavnosti, ki so se odvijale, je bila ekotržnica.

Po glavnem odmoru se je v učilnici 7 odvijala ekotržnica, na katero smo povabili predstavnika Mlekarne Krepko, predstavnike EkoIniciative, Srčne Kuhne in projekta Mreža Mlada Ulica. Povabili smo tudi predstavnike nadzorovanih ekoloških kmetij, ki se prireditve niso uspeli udeležiti. Dijakinje 3. F in 1. E so pripravile domači jabolčni čaj in čokoladno pecivo.

Mlekarna Krepko

Predstavili so nam glavne prednosti Mlekarne Krepko, kot so: tradicionalnost izdelkov, narejenih na naraven način, tradicionalni kefir iz kefirjevih zrn in bio ekološki mlečni izdelki. Mlekarna Krepko ima certifikat, da je izdelek ekološko pridelan. Predstavljen je bil pomen kefirja in biomlečnih izdelkov. Slednje smo lahko tudi poskusili.

EkoIniciativa

Valtex & Co, d. o. o., je podjetje, ki je konec leta 2010 ustanovilo projekt EkoIniciativa. Predstavnik podjetja je pojasnil osnovno idejo, da lahko prav vsi prispevamo svoj delež k ohranjanju okolja. Predstavil je izdelke, ki so narejeni iz odpadnih tetrapakov in so ekološki. Robčki, izdelani iz odpadne embalaže, so mehkejši in rjave barve, saj je to barva lesa. Večina izdelkov, ki bodo »del« EkoIniciative, bo nosila okoljski certifikat EU Ecolabel, Nordic Swan itd. Obiskovalcem so bili ponujeni brezplačni ekorobčki, ki še niso v prosti prodaji. Zanimanje je pokazal tudi ravnatelj.

Zavod BoB

V sklopu zavoda BoB so nas obiskali predstavniki projektov Srčna Kuhna in Mreža Mlada Ulica. Pripravili so nam palačinke z domačim čokoladnim namazom in domačo marmelado brez dodanega sladkorja.

 

 

Srčna Kuhna je projekt v razvoju, ki poskuša odpreti gostilno, v kateri bi bili vsi obroki pripravljeni na zdrav način. Radi bi prodajali domače pridelano hrano lokalnih kmetov. Želijo si, da bi s skupnostno pripravo hrane vsem socialnim skupinam omogočili dostop do toplega obroka, mladim brezposelnim pa zaposlitev. To bi bilo tudi mesto, kjer bi se lahko odvijale razne družbene dejavnosti, ki bi povezovale lokalne skupnosti.

 

Mreža Mlada Ulica predstavlja mrežo mladinskih organizacij, ki so se združile s skupno vizijo, da spoznajo stiske, potrebe in želje mladih, jih informirajo o pomenu skrbi za prijatelje in jih spodbudijo k prevzemanju odgovornosti za lastno vedenje. Delujejo neposredno z mladimi na terenu in se s peko palačink, razdeljevanjem košev za zbiranje odpadkov in podobnimi akcijami trudijo seznanjati mlade z različnimi možnimi načini aktivnega preživljanja prostega časa. 

Letošnji EKODAN nismo posvetili le odpadkom in ekološkim pridelkom, ampak tudi problematiki v povezavi z drogami. V zadnjem času so se slednje pojavile tudi na naši šoli, zato smo želeli dijake opozoriti in jih o tem poučiti. Pri tem nam je pomagala gospodična Sandra, ki je uspela premagati svojo zasvojenost z drogami. Dijakom je predstavila svojo zgodbo od zaznamovanega otroštva do danes.

V osnovni šoli je prvič postala tarča posmeha, in sicer zaradi svoje zunanje podobe in hobijev. Probleme so imeli tudi doma. Zato pravi, da si je želela v gimnaziji ustvariti drugačno podobo in da je to verjetno eden od razlogov za njene kasnejše težave. Z drogami se je prvič seznanila v gimnaziji. V prvem letniku se je začelo s kajenjem, v drugem letniku pa s travo in alkoholom. Dijake je opozorila, da se »nikoli ne ustavi pri travi«. V četrtem letniku je spoznala fanta in tako prvič prišla v stik z heroinom. Šolo je opustila. Zaradi zasvojenosti so jo starši nekajkrat odslovili od doma, nekega dne pa se je prostovoljno preselila k fantu. Tam razmere niso bile boljše, saj sta se vedno bolj stopnjevala nasilje in zadolževanje. Edina pozitivna stvar iz tistega obdobja je ta, da ni nikoli kradla, kar v odvisnosti počne veliko zasvojencev. Zaradi slabih razmer pri fantu se je hotela vrniti k staršem, ki so ji dali zadnjo možnost, in sicer da odide v komuno. Še en razlog več za to odločitev naj bi bila prometna nesreča. Pravi, da se mora po navadi ljudem zgoditi nekaj pretresljivega, da se odpravijo v komuno.

Najhujše čase je preživljala na začetku bivanja v komuni, v prvih petih mesecih. Takrat je doživljala velik občutek krivde. V komuni so veljala stroga pravila. Tam so bili samo odvisniki, le vsake toliko časa so prišli ljudje, ki so vodili predavanja. Pravi, da je to zato, ker odvisniku najlažje pomaga odvisnik. Vsi so se dobro razumeli, si med seboj pomagali in postali so prijatelji. Pravi, da se kljub uspešnemu odvajanju človek droge oziroma želje po njej nikoli popolnoma ne reši. Upoštevati mora pravila in biti previden. Še danes odplačuje dolgove in opravlja družbenokoristna dela. Zdi se ji, da je ljudje ne obsojajo zaradi preteklosti, ampak do nje gojijo nezaupanje.

 

Svojo zgodbo je z veseljem delila z nami in jo želi deliti tudi z ostalimi, saj upa, da lahko tako pomaga. Spodbudila nas je k temu, naj pomagamo ljudem, za katere mislimo, da so v težavah. Njeno pričevanje je bilo dijakom zelo všeč. Ves čas so jo z  zanimanjem poslušali, kar se je pokazalo tudi kasneje, ko jim je dala priložnost za vprašanja, na katera je z veseljem odgovorila.

 

O nas pa so pisali tudi drugi:

http://www.eko-iniciativa.si/blog/eko-trznica-na-gimnaziji-ledina-0

 

Sedaj pa še nekaj fotoutrinkov: